Kako stopiš v stik z nekom, ki ti je všeč?

Se pa zato toliko več dogaja Klari Jasni. Spraševala sem se že, ali ne obstaja v vesolju nekakšen program za ohranjanje ravnovesja: če je življenje tvoje najboljše prijateljice kot vrtiljak, moraš ti ostati nepremičen kot steber, da si ji lahko v oporo. Ker majkemi, da Klara Jasna trenutno ne ve, kje se je drži glava. (Če bi ji rekel, naj poišče vrat, bi najbrž pokazala na mezinec.) Prav hecno mi je gledati najbolj obvladano, urejeno in razumno osebo, kar jih poznam, kako pol ure išče svoje ime in list z domačim branjem. (Ko rečem hecno, mislim nenavadno, ker se moram tudi jaz še navaditi na njeno novo stanje.) 

Seveda je za vse to kriv XX (Klara Jasna mi še vedno ne dovoli zapisati njegovega imena, pravi pa tudi, da je trapasto, da ga zapisujem kot tropičje, zato bo od zdaj naprej XX in ne več …). Odkar sva ga srečali na nogometni tekmi, je čisto obsedena z njim. Njegov urnik pozna bolj kot svojega, in kot sem predvidevala, se je v nekaj dneh naučila več o nogometu, kot vedo na fakulteti za šport. Enako zavzeto, kot se je nekoč pogovarjala o problemih človeštva, zdaj sprašuje, ali jo je XX zaznal, opazil, pogledal, omenil, in če ne, kdaj mislim, da jo bo. Povsem logično je bilo, da bova šli čez en teden spet na tekmo. 

Začetek

»Kje sedi?« je šepnila, ko sva naslednjo soboto prisopihali na tribuno. »Ti poglej, jaz nočem buljit.«

Razgledala sem se po sediščih in XX zagledala na drugem koncu. Nič nisem rekla, samo potegnila sem Klaro Jasno za sabo. »Tja greva.« 

Brez besed mi je sledila, ne da bi zares gledala, kod hodi. Ljudi, ki jih je pohodila, dregnila s komolci ali oplazila z nahrbtnikom, na tem mestu raje ne bom omenjala, ker bi rada, da ohraniva vsaj nekaj dostojanstva.

Na srečo sta bila sedeža tik za XX prosta. 

»Hej,« sem zažgolela veselo kot sinička in se teatralno počila na stol. »Pa sva le ujeli tekmo. A sva kaj zamudili?«

»Še niti začelo se ni,« je odgovoril XX, ne da bi naju sploh pogledal.

Stara Klara Jasna bi gotovo kaj pripomnila, ampak nova Klara Jasna je molčala in strmela v najbližji gol, kot da ta pleše, poje in žonglira. Tudi med tekmo skorajda ni pisnila, čeprav sem prepričana, da je še pred sodniki opazila vse ofsajde in … no, kakorkoli se že reče tistim rečem, ki jih počnejo nogometaši. 

A nič ne bosta komunicirala? Sva zato prišli na tekmo? mi je švigalo čez možgane, prepojene s strahom, da bom morala zdaj vsak vikend na stadion. Nekaj moram narediti. 

In potem sem dobila idejo in pol. (Tako se pač reče. V resnici je bila samo ena ideja.)

Trik

»O, ne!« sem zavpila, kolikor je šlo naravno. (Nekaj igralskega talenta le imam.) 

Klara Jasna je kriknila in XX se je obrnil. Od mojega puloverja je kapljalo kot iz pokvarjene pipe. 

»Kakšna neroda sem.«

V desni roki sem držala napol prazen bidon, z levo pa vlekla s sebe mokro cunjo. 

»Rabiš pomoč?« je skočil pokonci XX in stara Klara Jasna bi nedvomno takoj pripomnila, kakšen džentelmen je, zdaj pa je samo mežikala kot prestrašen ptiček.

»Joj, a bi bil res tako prijazen …« sem zategnila, medtem ko je on že iskal robček. Izkazalo se je, da ga nima, zato smo si ga izposodili pri levem sosedu. 

Ampak robček seveda ne more narediti čudeža, če nekdo zlije nase četrt litra vode. 

Že prej sem videla, da ima XX na sebi samo majico, pulover pa drži v roki.

»Eh, zdaj me bo pa zeblo,« sem zakrakala, kot da sem tropska papiga na severnem tečaju. »A bi bil tako prijazen, da bi mi posodil svoj pulover, če ga ne potrebuješ?«

Klara Jasna je šokirano zazevala in upala sem, da ne bo začela spuščati čudnih glasov.

»Kaj?« Tudi XX se je za hip zdel zmeden. »Kako … Aja, pulover misliš. Ja, seveda, kar vzemi ga, meni je itak vroče.«

Z nasmehom sem se zahvalila in odložila svojo premočeno opravo. 

»Kako ti ga bom pa vrnila?«

»Prosim?« 

»Zdaj imam tvoj pulover in enkrat ga boš najbrž hotel nazaj.« Delala sem se, kot da razmišljam. »Aha, že vem. Lahko te recimo dodam na Snap, pa se bova lahko zmenila, kam ti ga prinesem.« 

XX so najbrž od presenečenja zablokirali možgani, ker sploh ni ugovarjal. Iz žepa je vzel telefon in podrsal po zaslonu. Jaz pa sem zavzdihnila:

»Oh, saj res, telefon sem pozabila doma. Klarči, a lahko, prosim, tole ti urediš?« 

»Pa saj ga imaš v …« je začela Klara Jasna, a sem jo še pravočasno brcnila, da je namesto »žepu« čivknila av. Pomenljivo sem jo pogledala in ji pomignila, naj seže v nahrbtnik. Pokimala je, izvlekla ven svoj telefon, dodala XX med stike na Snapu in prav ponosna sem bila nanjo, da se ji pri tem sploh niso preveč tresle roke.

»Se bosta magari vidva zmenila, a prav,« sem predlagala kakor mimogrede, in si, ker se noben od njiju ni zganil, odgovorila kar sama. »Prav. Super, to je torej urejeno.«

Potem sem si oblekla XX-ov pulover in se spet posvetila tekmi. »Doma ti ga dam,« sem pošepnila Klari Jasni. »Samo brez šminke ga poljubljaj, prosim.«

Ni se ji zdelo smešno. 

Pogovor

Priznam, da me je XX presenetil. Nisem si predstavljala, da mi bo poslal snap že naslednji dan. No, Klari Jasni. Ki jo je zaradi tega skoraj pobralo. 

»Kaj naj naredim? Kaj naj naredim?« je vreščala, kot bi jo napadal trop dinozavrov.

Počutila sem se dokaj nepogrešljivo, ko sem rekla: »Eh, kaj. Nekaj mu pošlji nazaj.«

»Kaj pa?« je obupano vprašala. 

Skomignila sem z rameni. »Ne vem, se boš že česa domislila.«

Zacvilila je, kar sem interpretirala kot pritrditev.

Ampak kljub temu se nekaj ur pozneje ni domislila še ničesar. In to se mi ni zdelo dobro.

»Oh, daj sem, bom jaz,« sem zato rekla nepotrpežljivo in ji vzela telefon iz rok. »Bom jaz nekaj napisala.«

Klari Jasni je vzelo sapo. »A kar napisala boš? Ne boš samo poslala snapa?« 

»Ne nori,« sem zmajala z glavo. »Če si bosta samo pošiljala fotke, se bosta spravljala skupaj še do upokojenskega doma. Morava malo pospešiti.« To sem ji povedala tako poznavalsko, kot bi tudi sama že kdaj dobila fanta na ta način. Ampak se mi zdi, da je lažje biti pameten za druge kot zase. Prepričana sem namreč, da svojemu crushu ne bi mogla kar tako napisati: »Hej. Kako si? A je spet kaka tekma?« Umrla bi od negotovosti in strahu.

Odgovoril je hitro. »V redu. Ne še.«

Meni se je zdelo to precej brezveze, ampak Klara Jasna je od navdušenja hiperventilirala. 

»Kaj pa zdaj?« je sopla. 

Zavila sem z očmi in z vajenim gibom rekla: »Oh, daj sem.«

Potem sem napisala novo sporočilo.

Tako sva si z XX dopisovala do večera. 

»Boš naprej zmogla sama?« sem rekla Klari Jasni, ko sem že res morala domov. 

»Bom,« je negotovo rekla Klara Jasna. »Čeprav gre tebi precej dobro in …«

Zavzdihnila sem. Prijateljice v stiski ne smeš pustiti same. Zato sem XX-u napisala:

»Urška mi je dala tvoj pulover.« (Zadnji čas sem se spomnila, da ne pišem kot jaz, ampak kot Klara Jasna.) »Kam ti ga prinesem?«

Dolgo ni bilo odgovora in že sem iskala izgovor za zamudo, ki ga bom natvezla doma. Potem pa je vendarle zapiskalo: »Se dobiva ob 16h v parku pri spomeniku?«

XX je pozabil navesti dan, a sem bila prepričana, da bo Klara Jasna stala tam vsak dan, do konca življenja, če bo treba, zato se mi ni zdelo vredno načenjati novega kroga sporočil. Itak sem že tako zamujala domov, da mi je grozil teden brez teveja. 

»OK,« sem odgovorila … in ne da bi preverila, ali Klara Jasna še diha, oddirjala domov. 

Srečanje

Naslednji dan je bil ponedeljek in sama sreča je bila, da smo imeli dan dejavnosti, drugače bi Klara Jasna tvegala premestitev v posebno šolo. Enega stavka ni bila sposobna spraviti skupaj in nohte si je grizla, kot bi bili bomboni. 

»Se ti ne zdi, da malo pretiravaš?« sem izrekla stavek, ki ga je v zadnjih letih neštetokrat ona servirala meni. Zanimivo, kako se stvari obrnejo.

Klara Jasna je zastokala: »Ne morem drugače. Res sem živčna. Kaj, če res pride?«

Nasmehnila sem se. »No, upam, da bo prišel, drugače se bova počutili precej trapasto, če bova zastonj bingljali pod spomenikom.«

»Saj vem,« je vzdihnila. »Samo me je tako strah. Kaj bom pa rekla? Kaj, če zablokiram? Ti si se tako fino pogovarjala z njim in on misli, da se je pogovarjal z mano, in … oh, kakšna zmeda. Zakaj sva se sploh spustili v to?«

To sem se nekajkrat vprašala tudi sama, ko sem tipkala sporočila fantu, ki ne zanima mene, ampak mojo BFF – v filmih so take reči videti preprostejše. Toda vprašanje je, ali bi brez tega Klara Jasna kdaj stopila v stik z njim. In itak je bilo nesmiselno razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi bilo drugače, zdaj ko sva bili že do vratu v godlji. Tole bova morali izpeljati do konca, sicer bova izpadli čudakinji. 

Rešitev se mi je utrnila v trenutku. A veste, tisto, kot bi posvetila žarnica … No, to.

»Veš kaj, s tabo bom šla,« sem rekla Klari Jasni in prepričana sem, da je žarek upanja obsvetil tudi njo. 

Vrgla se mi je okoli vratu in šepnila: »Hvala!«

Samo želela sem si, da bi tako mislili tudi, ko se bova vračali z zmenka.

(Se nadaljuje.)

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >